Ko sem bila mlajša sem imela doma psa, ki je bil precej zahteve, predvsem pa razvajen. Konstantno je iskal neko pozornost in vedno si se moral igrati z njim. Med učenjem sem ga vedno morala zapreti ven iz moje sobe, da me ni motil in takrat se je z njim morala ukvarjati moja mama.
Velikokrat sem ga morala peljati tudi na sprehod. Takrat sem jaz imela tudi neko motivacijo za hujšanje in sem rada hodila na malo daljše sprehode. Ker sem se morala veliko učiti, sem velikokrat šla na sprehod dokaj pozno zvečer. Pozimi je bila ob tej uri zunaj že tema. to me je bilo vedno strah, zato sem imela vedno prižgano lučko na telefonu. To je čez čas postal problem, saj sem peljala psa na sprehod, vedno je šel z mano, bil je kar agresiven, ko je bil zunaj, v drugi roki pa sem imela telefon ker sem poslušala glasbi in si hkrati svetila z lučko. To je bil problem, saj mi je že večkrat telefon padel iz rok. Potem pa sem si kupila nekaj res dobrega, naglavna svetilka. To je bil najboljši nakup v mojem življenju. Naglavna svetilka mi je omogočala, da sem imela telefon v žepu in še vedno sem lahko poslušala glasbo in bila skoncentrirana na psa. Naglavna svetilka mi je lepo svetila v noge in malo naprej, tako da sem vedela kam stopam in kam pot pelje. Velikokrat sem šla po poteh, kjer ni bilo razsvetljave.
Ni me bilo strah, saj sem imela psa pri meni in sem vedela, da me bo branil ne glede na kaj. Naglavna svetilka je drugače zelo udobna in je skoraj da ne čutiš na glavi. Tako ali drugače si obremenjen z drugimi zadevami ampak tudi ko nisem imela psa, je nisem čutila na glavi, pa čeprav sem bila mirna in brez skrbi.
